Vsakokrat, ko po delovanju Svetega
Duha vzklijejo v Cerkvi vzpodbude za večjo zvestobo evangeliju,
se to pokaže v razcvetu novih karizem in ustanov, ki te karizme
uresničujejo. Tako se je dogajalo po tridentinskem koncilu in
se dogaja tudi po 2. Vatikanskem koncilu.
Med resničnostmi, rojenimi iz
Duha v današnjem času, so tudi neokatehumenske skupnosti, ki
sta jih začela g. Kiko Arguello in ga. Carmen Hernandez v Madridu,
in katerih učinkovitost v obnovi krščanskega življenja je pozdravil
kot sad Koncila že moj predhodnik z besedami: "Koliko veselja
in kakšno upanje nam dajete s svojo prisotnostjo in delovanjem…
Živeti in razvijati prebujanje v Cerkvi je to, kar vi imenujete
'pokrstna' obnova. Ta bo lahko v današnjih krščanskih skupnostih
dosegla enake učinke zrelosti in poglobljenosti, kot jih je
prvotna Cerkev v času priprave na krst" (Pavel VI. Neokatehumenskim
skupnostim na splošni avdienci 08.05.1974, v: Notitiae 96-96
(1974), 230).
Tudi sam sem se, kot rimski škof,
ob mnogih srečanjih z neokatehumenskimi skupnostmi in njihovimi
pastirji, v rimskih župnijah in na svojih apostolskih potovanjih
v mnogih drugih državah, lahko prepričal o obilnih sadovih osebnega
spreobrnjenja in rodovitnega misijonarskega zagona.
Te skupnosti ustvarijo v župnijah
vidno znamenje misijonarske Cerkve in "si prizadevajo odpreti
pot evangelizacije za tiste, ki so že skoraj zapustili krščansko
življenje, ko jim ponudijo itinerarij, ki se zgleduje po katehumenatu
in vsebuje vse stopnje, ki so jih morali v prvotni Cerkvi katehumeni
prehoditi, preden so prejeli zakrament krsta. Tako se oddaljeni
lahko vrnejo k Cerkvi in Kristusu" (Pokrstni katehumenat,
v: Notitiae 96-96 (1974), 229). Oznanilo evangelija, pričevanje
v majhnih skupnostih in evharistično bogoslužje v skupinah (prim.
Zapis o bogoslužjih v neokatehumenskih skupnostih, v: L'Osservatore
Romano, 24.12.1988) članom omogočajo, da lahko služijo obnovi
Cerkve.
Mnogi bratje v škofovstvu so potrdili
sadove te Poti. Naj omenim le nekdanjega madridskega škofa msgr.
Casimira Morcilla. V njegovi škofiji in pod njegovim vodstvom
so se leta 1964 rodile neokatehumenske skupnosti, ki jih je
sprejel z veliko ljubeznijo.
Po več kot 20 letih življenja
skupnosti, ki so razširjene na petih celinah,
- upoštevajoč novo vitalnost, ki oživlja župnije, misijonarski
zagon in sadove spreobrnjenja, ki izhajajo iz prizadevanja itinerantov,
v zadnjem času pa tudi po delovanju družin, ki evangelizirajo
v razkristjanjenih delih Evrope in vsega sveta;
- glede na duhovniške in redovniške poklice, ki izhajajo s te
Poti, ter na porajanje škofijskih bogoslovnih semenišč za vzgojo
prezbiterjev za novo evangelizacijo, kot je "Redemptoris
Mater" v Rimu;
- po pregledu dokumentacije, ki ste mi jo predložili,
sprejemam Vašo prošnjo in priznavam Neokatehumensko pot kot
itinerarij katoliške formacije, veljavne za današnjo družbo
in čas.
Zatorej želim, da bratje v škofovstvu spoštujejo in - skupaj
s svojimi prezbiterji - pomagajo pri tem delu za novo evangelizacijo,
da bi se tako lahko uresničila tako, kot sta jo začrtala njena
pobudnika, v duhu služenja krajevnemu ordinariju, v občestvu
z njim in v okviru edinosti krajevne in vesoljne Cerkve.
V potrdilo temu dajem Vam in vsem pripadnikom neokatehumenskih
skupnosti svoj apostolski blagoslov.
V Vatikanu, 30. avgusta 1990., v 12. letu mojega
papeževanja
Janez Paval II.
(AAS 82 [1990] 1513-1515)
